V letošnjem šolskem letu bi morali imeti dan šole 27. 3. 2020, kar pa je bilo zaradi nastalih izrednih razmer nemogoče. Bomo pa s sledečim zapisom  o našem rojaku Bogomirju Magajni na šolski spletni strani spomnili učence in vse obiskovalce naše spletne strani.

Če človek odpre le enemu človeku vrata, ki vodijo v kraj velikega veselja, ni njegovo življenje nepomembno, kajti oni drugi človek bo poklical druge ljudi za seboj.
(B. Magajna: zapis na spomeniku pred OŠ Divača)

  Bogomir Magajna se je rodil 13. januarja 1904 v Gornjih Vremah pri Divači. Doma, kjer so imeli poleg srednjevelike kmetije tudi trgovinico, so bili štirje otroci, fanta in dekleti. Magajna je začel hoditi v šolo v Vremskem Britofu, nato pa je bil gojenec Marijanišča v Ljubljani, kjer je tudi maturiral na klasični gimnaziji.

Sonce je stalo nizko nad obrisi vijoličastih kamnitih gričev ter barvalo s svojimi rdečimi trakovi vzhodne robove kadunj in omrežje zidov, ki se razprostira po vsej ravnini tja do bregovitih prepadov v podzemlje hiteče reke. …

(B. Magajna: Libela)

Takrat je že tudi začel pisati in je sodeloval v marijaniščnem listu Plamen, pozneje pa v Križu na gori, Našem čolniču in goriški Družini. Odločil se je za študij na ljubljanski medicinski fakulteti, promoviral pa je leta 1930 na medicinski fakulteti v Zagrebu, ko mu je tudi izšla prva knjiga (Primorske novele). Nekaj časa je bil vojaški zdravnik v Sarajevu in Logatcu. Specializiral se je za zdravljenje duševnih bolezni in leta 1935 nastopil službo v Bolnišnici za duševne bolezni Ljubljana – Studenec. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, se je Bogomir Magajna pridružil Osvobodilni fronti, leta 1942 so ga obsodili na leto zapora in ga konfinirali v Italiji. Po kapitulaciji Italije je šel v partizane, kjer je urejal Partizanski zdravstveni vestnik. Po vojni je bil primarij v bolnišnici, kjer je deloval poprej, ter je predaval po raznih krajih Slovenije in pisal o zdravstveni vzgoji zlasti za Radio Ljubljana in Kmečki glas. Prispeval je več tisoč odgovorov na osebna vprašanja o zdravju. Bil je tudi predsednik založniškega sveta koprske založbe Lipa.

Umrl je 27. marca 1963.

Strmel je mimo obzorij. Kako je mogoče, da se upodobijo v enem samem človeku slike vseh pokrajin, visoko nebo in ogromni svetovi? En sam majhen prostor enega samega človeka obsega neskončnost. …

(B. Magajna: Hafija)

 Med njegovimi najpomembnejšimi deli so zbirka novel iz časov, ko so Primorci trpeli pod fašizmom, Zaznamovani (1940), roman o študentskem življenju v Zagrebu Gornje mesto, povest o življenju ob jugoslovansko-italijanski meji na Notranjskem Graničarji, pravljica Brkonja Čeljustnik in večkrat ponatisnjena zbirka zgodb za otroke Racko in Lija.

 Novele in črtice je objavil še v knjigah Bratje in sestre (1932) in Le hrepenenja (1937). Po vojni je objavil vojne novele in skice Odmev korakov, leta 1955 so izšle Zgodbe o lepih ženah, dve leti pozneje pa zbirka novel Na bregovih srca.

 Po njegovi smrti je leta 1965 izšel izbor pripovedi Življenje in sanje, medtem ko so leta 1980 v Izbrani mladinski besedi izšle Povestice o punčki Maji, V deželi pravljic in sanj, Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču ter O zlatem klasu, zlatem grozdu in biseru.

Sestavil šol. knjižničar B. Mahnič