V petek, 4. oktobra 2019, so se šestošolci odpravili na ekskurzijo v najstarejše slovensko rudarsko mesto – Idrijo. Najprej so se ustavili pri Divjem jezeru, znanem kot prvi slovenski muzej v naravi. Smaragdno jezero, ki je lahko idilično spokojno, ob obilnem deževju pa iz njega bruhajo ogromne količine vode, se zaradi kraških procesov in tektonskih sil še vedno oblikuje. S svojo neposredno okolico – jamo in izvirom – pa se ponaša tudi z bogastvom rastlinskega in živalskega sveta. Med drugim je najbolj severno nahajališče človeške ribice.

Učenci so se nato sprehodili po naravoslovni učni poti ob Rakah mimo kamšti do mesta. Vodni kanal Rake so zgradili v 17. stoletju, voda iz Rak pa je poganjala kolesa naprav za črpanje vode, ki je vdirala v rudnik, ter za dvigovanje in spuščanje bremen iz rudnika. Idrijska kamšt slovi kot največje ohranjeno tovrstno leseno vodno kolo v Evropi. Na poti so občudovali tudi izjemna drevesa severne Primorske; omenimo le veliki oz. Scopolijev jesen, ki s 460 cm obsega velja za enega najmogočnejših v Sloveniji, imel pa naj bi tudi veliko magično moč. Včasih je veljalo, da naj bi napitek iz jesenovega listja zanesljivo deloval proti kačjemu strupu.

In napočil je čas za sprehod v podzemlje drugega največjega rudnika živega srebra na svetu. Po ogledu filma so si učenci nadeli čelade, se oblekli in Srečno! – Rudarski pozdrav, s katerim izražajo dobre želje, veselje in spoštovanje. Sreča, da rudo najdeš, in sreča, da se zdrav vrneš iz jame, velja med rudarji. Pri tem naj bi jim pomagal tudi jamski škrat Perkmandlc, ki je rudarjem rad ponagajal. Če so ga spravili v dobro voljo, jim je pokazal pot do bogate rude, v nasprotnem primeru pa jih je odpeljal stran od nje. Iz Antonijevega rova pa še na grad Gewerkenegg, rudniški grad, ki so ga v začetku 16. stoletja, dobrih 30 let po odkritju bogatega nahajališča živega srebra, zgradili takratni zasebni lastniki rudnika. V gradu je bilo nastanjeno rudniško vodstvo, v njem so skladiščili živo srebro in živila, pomenil pa je tudi obrambo pred Benečani in Turki.

Učenci so spoznali težki vsakdan rudarjev, ročno odkopavanje, nakladanje in prevažanje rude v vozičkih, dragoceno cinabaritno rudo, živo srebro, bolezni, s katerimi so se soočali rudarji, čipke, ki so jih za dodatni zaslužek klekljale njihove žene in hčerke, idrijsko kulinariko in druge zgodbe o 500-letni zgodovini rudnika in mesta Idrije, zaradi katere je bila Idrija pred leti vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.