Danes zjutraj smo se povzpeli na osamelec sredi tolminske kotline, ki ima pestro zgodovino. Ruševine na vrhu hriba po imenu Kozlov rob ali Grad, kot ga kličejo domačini, so ostaline nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem.

Za lastništvo Kozlovega roba so se v srednjem veku potegovali mnogi pomembni fevdalci: oglejski patriarhi, goriški grofje, mesto Čedad, Benečani in nazadnje Habsburžani. Najstarejši vir z omembo prvega grajskega grofa sega v leto 1188. Leta 1348 in 1511 sta stavbo poškodovala potresa, konec 16. stoletja so grad še prenavljali, po letu 1651, ko so tolminsko gospostvo in glavarstvo prevzeli Coroniniji, pa so grad dokončno opustili in v mestu Tolmin zgradili novo grajsko poslopje, v katere delu danes domuje Tolminski muzej.

Med prvo svetovno vojno je bila med ruševine gradu postavljena ključna opazovalna točka za obrambo t. im. tolminskega mostišča, danes pa je Kozlov rob priljubljena rekreacijska, učno-naravoslovna pot z razgledno točko, s katere je čudovit razgled na Tolminsko kotlino in okoliške vrhove. Ruševine gradu so razglašene za kulturni spomenik.

Tudi popoldan je bil rekreativno obarvan, saj smo izpeljali pravi Giro di Soča – s kolesi smo prekolesarili pot iz Tolmina skozi kamp Gabrje, na Volarjih smo prečkali Sočo in se ob njej na hitro ohladili. Na poti proti domu smo si iz Zatolmina ogledali Kozlov rob še z osojne strani in se z vetrom v laseh spustili v Tolmin.