Tako. pa smo uspešno izpeljali še en otroški planinski tabor, po “zimskem” Bohinju, tokrat v Kranjski gori. Če sem čisto natančen, je bil vmes še eden, z manjšo udeležbo, ta pa je bil “pravno” gledano organiziran s strani šole, ne društva. Ker je pač tako lažje pri CŠODju. A če pustimo pravne zadeve…tako ali tako smo približno ista ekipa, važno je, da se imajo otroci fajn…in seveda, da tudi mi ne trpimo. 🙂

Tokrat smo imeli 25 otrok od 1. do 6. razreda. Bilo bi jih še več, če ne bi bili omejeni s prostorom. A neki kompromisi so pač vedno potrebni. Nadaljevali smo s prakso zadnjih nekaj taborov, to je v čim večji meri koristiti javni prevoz. 

Za prvi dan je bila planirana tura do Koče v krnici in tam kosilo. Slabih 7 kilometrov in 300 višinskih metrov vzpona v eno stran. Ravno toliko, da se otroci ogrejejo. Da se ne bi ogreli preveč, je pa poskrbelo vremensko presenečenje – ne ravno napovedan dež. A kot da bi vedeli, smo prišli do koče ravno minuto ali dve, preden je začelo “zares”.  Do sestopa pa se je vreme že stabiliziralo. Je pa nekatere druge vreme bolj presenetilo, ko so povsem premočeni prihajali s Špika. 

Druga osvežitev pa v Jasni. Tistih običajnih 12, 13°C je imela. A otrok to ni motilo, da ne bi poskakali noter. V veliki večini. Od nas pa edini tako nor “učitelj Matej”. Hja…eden se je moral žrtvovat, da se nam niso mulci smejali. Ampak po pravici povedano…kakšno minuto, morda dve, če se na hitro vržeš noter in plavaš…je še čisto prijetno.  

Petek je še bolj krojilo vreme. Že zjutraj je bil dež, zato tudi bolj pozno vstajanje, nekaj prostega časa v telovadnici (plezanje, pink-ponk), a to silno energijo bo potrebno sprostiti zunaj. Za popoldne se je nakazovalo neko izboljšanje, tako da po kosilu mahnemo na en krajši sprehod. Do Martuljških slapov. A takoj po štartu so me obdajale neke zle slutnje in res pridemo samo do konca Kranjske Gore. Kakšnih 15 minut, potem pa prve kapljice. Obrnemo nazaj in…no, čez dobro uro pa se je vendarle odprlo, posijalo je celo sonce. A ura je že malo prepozna, večerja je zgodnja. Preostane samo še enkrat Jasna…to, kar je tako ali tako večini v veselje. Voda je imela še kakšno stopinjo manj kot včeraj, drugih kopalcev skoraj ni bilo, tako da smo bili že prava turistična atrakcija.

Če je bilo do sedaj ogrevanje, so v soboto končno prišli “pravi hribi”. Strmo v klanec. Ja, pot na Vitranc je res kar strma. In spet nekaj vremenskih neprilik. Glede na letošnje leto bi gasilci rekli “že 3 dni odlično vreme”. Sprva je bil plan, da gre hitrejša skupina do Ciprnika, počasnejša na Vitranc. Pa se je vse premaknilo za eno stopnjo dol, torej Vitranc in Mojčin dom, kjer smo imeli vsi kosilo. Res odličen bograč in jota.

Sestopili smo mimo Bedančeve koče in potem še na poletne sanke. “Dodatna ponudba”, ki je otroke kar navdušila. Priznam, da sem bil tudi sam kar pozitivno presenečen, ker “res leti”. Sem mislil, da bo bolj “penzionistična varianta”. 

Šele zadnji dan je bilo konec vremenske nepredvidljivosti. In še zadnji – najbolj ravninski pohod. No ja, ne čisto za vse. Namenimo se v Planico, še prej si ogledamo Zelence. Druga “dodatna adrenalinska ponudba” (če ni bil že dež dovolj adrenalinski) pa je bila zipline. Kdor se ga ni udeležil, je moral za kazen peš skoraj na vrh letalnice. Ok, vzamem nazaj, težko je govoriti o kazni, ker eni se preprosti niso mogli zaradi omejitev glede višine in teže. Ni pa bilo kakšnega pritoževanja, večini je bilo kar zabavno maširanje po “neskončnem” stopnišču, čisto do vrha jih je baje čez 1100. 

Kljub daljšemu trajanju od prejšnjega, je bil tabor kar hitro naokoli. Vmes pa že polno novih idej za naprej, tako glede tabora/ov, kot glede otroških izletov. Za več detajlov pa bo potrebno počakati na “javno razgrnitev planov” – no, na letni plan društva, ki pride ven decembra.

Lep pozdrav do takrat. Aja, pa vabljeni vsi k včlanitvi v krožka Gojzarček in Planinski krožek.

Članek napisal Matej Trobec, vodnik PZS

Spremljevalke: Barbara Rodica (mentorica planinskega krožka), Petra Rakovec in Monika Ščuka