Planinci smo z veseljem pričakali zaključek šolskega leta in se podali na tridnevno odkrivanje lepot slovenskih gora.
V petek, 25. junija 2021, smo se zjutraj z vlakom odpeljali do Ljubljane in nato s kombiji do izhodišča V koncu, ki se nahaja nad Kamniško Bistrico. Preden smo se podali na našo pot proti koči, smo težke in velike nahrbtnike naložili na tovorno žičnico. Odpravili smo se na skoraj tri urno pot, ki je potekala po gozdu in melišču. Bilo je zelo vroče, zato smo razveselili sence, ki so nam jo tu pa tam ponudila drevesa. Ko smo prišli na naš cilj, smo se namestili po sobah in se lačni zapodili proti jedilnici, kjer nas je čakal slasten ričet. Po kosilu je sledil zasluženi počitek. Večina izmed učencev se je z vodnikom Matejem ter mladinskim vaditeljem Luko podala do Stare koče pod sedlom. Popoldne so se odvijale družabne igre, petje pesmic, po večerji pa druženje po sobah in nato počitek.
Drugi dan smo se po zajtrku odpravili proti Grintovcu. Na poti nas je pričakalo kar nekaj snežišč, kjer smo se kepali in drsali po snegu. Razveselili smo se, da smo sredi poletja začutili tudi »malo zimsko pravljico«. Po dobrih dveh urah hoje smo se razdelili v dve skupini. Prva se je odpravila na vrh Grintovca, druga pa nazaj proti koči. Na vrhu Grintovca nas je pričakal sonček, ki ga nismo pričakovali, zato smo bili zelo veseli. Sledil je spust iz vrha v kočo na kosilo, kjer smo z enolončnico napolnili naše želodčke. Po kosilu je bil čas za počitek. Polni energije smo popoldne izkoristili za raziskovanje okolice koče, kjer smo spoznavali rastlinstvo naših gora in opazovali bližnje gore ter sončni zahod. Po večerji smo imeli zanimiv zaključni večer, ki pa naj ostane skrivnost planincev.
Zadnji dan, v nedeljo, smo po zajtrku pospravili sobe in si za slovo od planinskega sveta privoščili še zadnje kepanje v tem letu. Sledilo je slikanje s prijaznim oskrbnikom koče Tomažem, slastna jota in spust v Kamniško Bistrico.
Najpogumnejši učenci so skočili v reko, ki je imela le 6 stopinj. Medtem, ko smo čakali na kombije, s katerimi smo se odpeljali v Ljubljano, smo se posladkali s slastnim sladoledom. V Ljubljani smo si zaželeli še »malo manj planinske hrane«, to so bili hamburgerji in pice. Vlak nas je popeljal v našo Divačo, kjer so otroke pričakali starši.
Za nami je še en odlično izpeljan tabor, ki ga ne bomo kar tako pozabili in že čakamo naslednjega. Sedaj sledijo zaslužene poletne počitnice in verjamem, da jih bo še kdo izmed šestindvajsetih udeležencev tridnevnega planinskega tabora izkoristil za raziskovanje čudovitih slovenskih hribov in gora.
Kot vodja tabora se zahvaljujem vodnikoma Mateju in Ingrid, Doroteji, mentorici iz OŠ Dutovlje ter mladinskemu vaditelju Luki, vsem učencem in seveda staršem, ki podpirajo planinsko dejavnost in nam zaupajo, da popeljemo otroke v osvajanje naših prelepih vršacev.
Barbara Rodica, vodja mladinskega odseka PD Sežana
